-
1 relation
1) (a person who belongs to the same family as oneself either by birth or because of marriage: uncles, aunts, cousins and other relations.) sorodnik2) (a relationship (between facts, events etc).) zveza3) ((in plural) contact and communications between people, countries etc: to establish friendly relations.) odnos(i)* * *[riléišən]nounporočilo; pripoved(ovanje); juridically prijava, prijavno gradivo, referat; zveza, (logični, vzročni) odnos, odnošaj ( between med), razmerje, relacija; sorodnost, sorodstvo; sorodnik, -icain relation to — gledé, kar se tiče, v zvezi za faithful relation of all that happened — verno poročilo o vsem, kar se je zgodilopublic relation officer — oseba, ki vzdržuje stik med svojo ustanovo in javnostjo in si prizadeva ustvariti ugodno mnenje o svoji ustanoviwhat relation is he to you? — v kakšnem sorodstvu je on z vami?to be out of (all) relation, to bear no relation to — nobene zveze ne imeti zto entertain (to maintain) commercial (friendly) relations with — vzdrževati trgovinske (prijateljske) zveze zjuridically to have relation to June 1st — nanašati se na 1. junij, biti veljaven od (preteklega) 1. junija
См. также в других словарях:
zvéza — e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2 … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nè — prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) I. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rêči — rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči / na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
véra — e ž (ẹ) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
